Hugo Grotius

Hugo Grotius (tudi Huig de Groot ali Hugo de Groot), nizozemski diplomat, pravnik, književnik, politični filozof in filozof prava, * 10. april 1583, † 28. avgust 1645.

Poleg Francisca de Vitorie in Albertica Gentilija je priznan kot utemeljitelj modernega mednarodnega prava.

Oče, ki je bil učenec in prijatelj nizozemskega humanista Justusa Lipsiusa, je vpeljal Huga v študij humanistike in Aristotela že v otroških letih. Že s komaj enajstimi leti je bil Grotius sprejet na Univerzo v Leidnu, kjer je s štirinajstimi leti napisal prvo knjigo, recenizijo s komentarjem enciklopedičnega dela o standardu sedmih svobodnih umetnosti (Artes liberales) pozno rimskega filozofa Marcijana Kapelle. Leta 1599 je dobil advokatsko službo v Haagu in dve leti kasneje službo uradnega kronista. V mladosti je v latinščini spisal tragedije »''Adamus exul''«, »''Christus patiens''« in »''Sophomphaneos''«. V stalnem kariernem napredovanju se je leta 1608 poročil. Od osmih otrok so otroštvo preživeli le štirje. V Wikipediji